СтаВл Зосимов Премудрословски - Trebuh zobna žaba. Fantazijska komedija

Trpeli so, a trpeli, saj črevesja ne boste opraskali še posebej na sredini?! To ni rit in ne glava, kamor ste posegli in pomivali – piling, mati, koža… Kaif. Toda črevesje, ko srbi, ali jetra?! Tin!! In poskušali so hiteti, z odprtimi usti: levo ali desno; zdaj naprej in nazaj; zdaj navzdol, potem… toda navzgor – srbenje je popustilo, ko se je sončno sevanje stopnjevalo, toda dolgo ne boste ostali v vesolju. Težje dihamo, kisik ni dovolj in črevesje zmrzne. Na splošno se je Stasyan odločil, da bo letel tja, kjer zemlja žari z radionuklidi in s takšne višine se je ta sijaj pojavil v regiji Ukrajine, torej … … Na splošno se je Stasyan odločil, da bo letel v Černobil. Prašič bo vedno našel umazanijo, in obsevan pa bo našel sevanje. Nagon In bodite prepričani skozi Čeljabinsk, območje rečne tehnike… Torej, njegov notranji glas ga je opozoril. In ta notranji glas se je imenoval preprosto Jezik. In če je Jezik v Kijev pripeljal na stotine, tisoče, milijone popotnikov sesalcev, je tako obsevan, krilat in še bolj.

In zdaj je že dosegel Černobil. In bližje ko je letel navzgor, bolj se je blisnil, da je ustavil srbenje črevesja… Lepota. In ni ostal v okrožju Abay, jedrskem preskusu, saj je želel spremembe in novosti. Želel je videti svet, toda pokazati se, in zdaj je plul po nebu: zdaj nazaj, zdaj bočno, zdaj nazaj, zdaj glava najprej, nato noge. In nenadoma je kot orel zagledal na smetišču, kup z luknjo in oči so se ga zazrle vanj. Stasyan je visel na mestu navzgor, pravokotno na tla… In??!

Bdshch!!!! – tretji reaktor postaje za atomsko černobilsko elektriko, ki je grmljal v zadnjem dvajsetem stoletju ali tisočletju. Ljudje so se razjezili in storili «čudeže». Ljudje so čutili vse incidente jedrske eksplozije. Toda Zemlja je najbolj trpela ali ne?!. Vso sevanje je sesala vase in se postavila. Toda to je za nekoga smrt, za druge je rojstvo in življenje. Zemlja ne bo nič slabša, na njej je zelena ali je črna kot katran, to je zanjo, toda za tiste, ki živijo?! … Matere in Zemlje ni treba varčevati, kar ni naša mati. Za njo smo paraziti, ne otroci… Rešiti moramo svoje: Mi, Rusi, moramo rešiti dušo; Nemci, Kitajci in druga ljudstva na zemlji morajo seveda rešiti Američane; ampak Američani morajo svoje riti rešiti… Komu je dražje, natančneje, komu boli in kdo že kaj ima, ne prihrani na primer roka ali nosu: oni so duša, mi pa rit?! Toda dejstvo, da je smrt za nekoga, je nekomu življenje. In čeprav skozi moko mutacije postanejo odvisni od okolja. Tako ljudje iz kisika, kot tudi mutanti, tako jim rečemo, so odvisni od radionuklidov. Na polju ne tako nedavne smrti se je oblikovala nova oblika življenja, neznana, ki se je imenovala «Velika Galupija». In tudi gali niso vedeli svojega videza na tem svetu, tako kot ljudje o ustvarjanju istega sveta z njihovega razumevanja, le ugibanja in domneve, in velike galope, prilagojene za življenje v burkah, kot pasje pastirji ali travniški psi, katerih labirinti so živeli in zgoraj tisti, ki so bili omenjeni v trenutku prevelikega odmerjanja, so preprosto umrli. Nihče jih ni rešil?! Ljudje niso vsi rešeni, ampak tukaj je nekaj sranje. Toda na gubi smrti se je pojavilo novo življenje mutantov, mutiran ni bil živ organizem, temveč zavest, ampak več o tem in o receptu za Stvarnika.

Ta zrak jame pretekle civilizacije je za mutante bil svež in življenjskega pomena. Manjkalo jim je svetlobe, sijali so kot kresnice od vsebnosti radionuklidov v svojih nenavadnih telesih. Pojedli so tudi vse, kar je oddajalo sevanje in celo samo zemljo. Toda postopoma je raven sevanja začela upadati, zato so celo začeli prenašati svoj konec sveta, natančneje – temo. V tej koloniji so živeli večinoma Cherepki, vodila sta jih Generalisifilis Čerepukov in Čereviči, Semisrak.

DOKAZI IN TOČKI ORDINARNI OBLIK je bil videti kot nenavaden šarec, kot drugi do prvega. Sestavljen je bil iz več delov: lobanje in štiri kosti, ki se nahajajo glede na lobanjo

pravokotno. Seveda, da je bila lobanja pritrjena na stičišču večsmernih kosti, ki štrlijo druga od druge v različne smeri sveta, to je – tema. Dalje so bile na njih pritrjene manjše kosti in na sklepih so bila ustvarjena tako rekoč kolena. Nato so ga premazali z radioaktivno sveto solzico Kozulije in ožilja je zaživela.

Govorilo se je, da je Stvarnik s slike, s katere so bili obešeni vsi električni drogovi, obesil: «NE ZAPORI, Ubij!!!», ga je malo posodobil, postavil na vodoravno ravnino ali bolje rečeno v gumb v obliki lobanje, brez izboklin očesnih vtičnic in ust, je bil pritrjen na vrhu vozička, nanj pa so bile pritrjene stegnenice noge, s kostmi z značilnimi konci na obeh straneh in gležnji ali kosti enake oblike. In avto je pogledal in sram ga je bilo. Navsezadnje je proti plagiatu, toda krog in črtica sta že izumljena?!

In odločil se je, da se bo malo popravil in ustvaril hranitelje teh mutantov kosti, mimogrede, strogo so komunicirali z Morsejevo šifro. Kdor tega ne bo dobil, bom razložil: to je nekakšna Morseova koda, vendar seveda ne po abecedi, ampak o štiritastnem bitnem sistemu. Natančneje, plesali so korak ali tap dance. In razumeli so, da bazar – skupinsko komuniciranje – ni dobrodošel in so ga po njihovem zakonu kaznovali, kot plagiat – po človeku.

Na splošno je prišel do istega bitja kot ostriž, le brez ene noge in namesto lobanje se je na očesnem žice-vratu-živcu pojavilo oko, ki je v kake smeri viselo kot kača in je bilo zelo močno, kot jeklo in raztegnjeno kot guma. Samo oko, ki je sestavljeno iz stekla ali cirkonija in celo redko diamanta, na primer v krogu najvišjih ravni vlade in drugih prozornih kamnov, je videlo radioaktivni sijaj in nato zagleda svetlobo zemlje. Oko je bilo pokrito s štirimi gumiranimi vekami iz polivinilklorida, zgornjo, spodnjo, desno in levo. In v zaspanem stanju so se zakrile v brstič, kot cvet, in v tem stanju se je nabralo tudi solza ali radioaktivni smrček, ki jih je izpihnil in vrgel v lobanjo tega drobca, ki poleg tega ni imel praznih očesnih vtičnic. In to nežno bitje, dobro in usmiljeno, so poimenovali – KAZULIA CHERNOBYL.

Na Casulijo je bilo deset ostrižev oz.

SKULLI so se od SKULLS razlikovali po starosti, to je: SKULL je salaga, SKULL pa bojevnik, ki je prisegel na prisego na Galupiya.

Casulia je jedla preprosto: usedla se je na zračeno radioaktivno mesto in se absorbirala, dokler ni sama zasvetila. Več radika v jastrebu, hitreje se je začelo sveti in pljuvati… Pretočna tekočina se je takoj absorbirala v suhe pore in dala energijo za življenje, kot za atmosferski kisik – beljakovine in ogljikove hidrate.

Zgoraj so bili vsi gali kot pajki velikosti pomaranče, ki so se pri premikanju kot klopotci drobili z olji. Na prvi pogled so bili vsi videti enostranski, kot ležaji, toda če pogledate natančno, so se še vedno nekako razlikovali. To ni bil niti značaj, niti splošne oblike prepadov, na splošno kot mravlje, in v zadnjem popisu, ki je bil opravljen pred petimi leti, jih je bilo skoraj milijardo…

VLADU Semisraka se je edini odlikoval od drugih prebivalcev, zato sta bila njegova dva razvejena procesa v obliki jelenskih rogov, po osem vozlov. Imel je moč voditelja in skoraj Boga. Vsi so se ga bali, a ga niso spoštovali. Preprosto so rekli, da je najstarejši in zato je bila njegova beseda zakon.

Potem je šel za njim po hierarhični lestvici Botve ČEREVIČ, ki je bil zakonodajalec kolonije, kot so Duma, kongres ali preprosto brez Fenijevega bazarja in podobnih. In nosili so dva zvita, kot argali, rogove. In več ko je bilo zavojev, bolj pomemben in avtoritativen je bil glas v Botvi. In kozulijski rogovi so se zataknili, saj se je ta elita predstavila z dvema ali več posamezniki. Čereviči so se imenovali: «Nedotakljivi genitaliji državne Botve Velike Galupije.» Imeli so nedotakljivo imuniteto in edini, ki bi jim lahko odlomil rogove, je On sam, Njegov vzvišeni. Brez stolpne Veličine, Generalisyphilis All Galups, Njegovo predsedstvo, Vrhovni Gospod, Semisrak.

Dalje po Čerevičevih so šli SKULLS – branilci, varnostniki, prevaranti, zajedavci in otroci. Na to temo so imeli samo en rog, kot sekač, na katerem so se vrteli in zavrteli kot Yula, s čimer so bobneli noge sovražniku. In vodili so po vrtovih, kot da bi bile legije ali bataljoni… skratka SPLOŠNI BROJI.

Oni, generali bratovščine Čerepkove, s svojim inertnim jetrom niso prebavili nedotakljive genitalije iz Botve iz Velike Galupije.

Razmnoževanje je izvedla posebna skupina čerevičev s kozjimi rogovi, imenovani UCHICHALKI,

ki so preprosto izdelovali burje s tal in razmazali Kazul, na novo zaslepljen s solzico. Vsi so kipili po določeni množici: deset Čerepkov plus en Casulia; sto ducatov in en general; sto generalov plus en Čerevič in Gospod eden… Učitelji so bili tudi Učiha. Dekleta Uchiha so imela tudi svoj Kazul, prav tako elita, vendar le eno naenkrat.

Tako so živeli. Če pa je umrl Kazul, potem bi črepi umrli od lakote. Kruta, a moderna.

Imeli so tudi najstniške luknje, kjer so mladi poučevali etiketo Galupiya in njihove druge vede. Tako je mladi Shard z mlado Casulijo pobegnil iz pouka in se sprehodil po temnem tunelu. Rojeni so bili naenkrat in od več deset drobcev je preživel le on. Po eni strani je že Učihalka, saj ima svoj Kazul seveda po Šoli preživetja in življenja (ShVP), a se tega sploh ni zavedal, saj je bil še majhen in neumen in ni videl velikih in debelih težav. Skrivna motnja v koloniji je ustvarila pasivno vzdušje, ki ni dostopno otrokom. In razlog je bil, da v koloniji ni bilo dovolj radioaktivne hrane in je zato preživel sam. Seveda se to doslej redko dogaja, a sčasoma se je degradacija povečala. In vsi so to videli in razumeli iz strahu, da ne bi vzburjali misli mlajše generacije.

– – V Galupiji je dolgočasno postati … – melanholičen pogovor je začel mladi šar po imenu Pukik.

– – Ja, pozabil si, Pukik, ampak vse o čokoladi! – je živčno zanikal Kazul po imenu Zulka. Odrasle Kazul je običajno omenjati s koncem «ia» – Kazulia, mladi pa – brez «in» – Kazul. Je to jasno?? – Ne bodi kisla, seže, vse je naoljeno!! Visoka. Rodili smo se in preživeli.

– – In vsi moji bratje so umrli. -Pukik je izmuzal hrbtenico v steno in jo obrnil pred seboj. Črepci niso imeli oči in so zato gledali s celotno lobanjo in takoj videli v krogu, le dvajset odstotkov je bilo koncentrirane pozornosti, ostalo pa je veljalo za bočno.

– – Kaj vališ bombažno volno, se počutiš? – z glavo je udarila po kosti Zulka Pukika, ki se je sladko nasmehnil in spet zavzdihnil, sončil.

– – Eh, heh, heh – žalost se je pojavila na levi strani lobanje v obliki peščene kapljice in se ji valjala po licih, pustila pečat.

– – Ne bzdi te, kot prhljaj na pazduhah! – je zavpila Zulka in kliknila s kostjo noge na Pukika. Klik je zaslišal in odmeval v globine predora.

– – Kliknite še enkrat! – je vprašal Pukik.

– – Che, ti je všeč?.. Drži.. – in Kazulya mu je pod zadnjo ploščo toliko nataknila fofana, da je iz pore na lobanji izbruhnil kakršen koli smeti.

– – Oooooh!!!! – lobanja je bila zamrznjena s tresočim tresenjem, ker je to tak način pranja, kot kopel ali tuš.

– – Ne premišljujte, zema, ne gnijte vala. Vse je tako super!!!

– – Ne bom se upognil … – za gundel je melanholičen.

– – Upogibanje!.

– – Ne upogibaj se..

– – Upogibanje!!

– – Ne upogibaj se!

– – Upogibanje!!!

– – Ne upogibaj se!!

– – Upogibanje!!!!

– – Ne upogibaj se!!!

– – Upogibanje, upogibanje, upogibanje, upogibanje, upogibanje, upogibanje, upogibanje!!!!! – Zulka je globoko vdihnila in kričala – Aaaaaooo!!!!!!!

Читать дальше