СтаВл Зосимов Премудрословски - NA DAN. Šaljiva resnica

© StaVl Zosimov Premudroslovsky, 2019

ISBN 978-5-0050-8760-7

Создано в интеллектуальной издательской системе Ridero

opomba 1

bog je žvižgal

Ko sem mami napisala: «Pridite, mast, zdravo mama!», Sem šla v smeri svojega lačnega študijskega doma in pomislila:

– Kakšna je razlika med Rusi in Američani ter Evropejci?

– In glede na to, da živijo in razmišljajo logično, smo abstraktni. – Odgovoril sem sam in šel naprej. Hotel sem piti – strašljiv in grižljaj. Grem, torej grem po uličici v daljavo betonske ograje nekaterih industrijskih podjetij. Vidim, da se temni. Slišim, da na drugi strani ograje nekdo naredi tiho, a preluknjajoče, ne da bi žvižgal. Odgovoril sem enako. Vidim, da vrečka krompirja leti iz nečesa na drugi strani ograje, polnjene z nečim tudi na meni. Odskočila sem in torba se je dotaknila odhoda psa neznane pasme, ki je ostal nedaleč pred mano. Stopil sem do njega, ga radovedno pregledal in, ne da bi ničesar sumil ali razmišljal, sem ga odvezal in tam …, tam?! Tam so ga tesno zapakirali, celo stiskali s prekajeno klobaso. Ne da bi o ničemer razmišljal, sem izvlekel eno, prijel vrečko za Adamovo jabolko in, vrgel sem jo na ramena, s hitrostjo Ferrarija pospešil proti svojemu hostlu, na poti požrl tisto nepozabno klobaso.

Takoj sem hotel študirati in živeti.

Kaj se je potem zgodilo?! Kuzya. Lee: je žvižgač, je metalec vrečke krompirja, je tudi rojen Syktyvkar in je prišel k prijatelju in sostorilcu: domačin iz soteske Aldyrbaguy, kmetije «Daj mi jesti», čigar vlogo sem igral v ujetništvu in ne govori rusko.

– Kje je torba? Je vprašala Kuzya.

– In si jo vrgel? – Hebrej je odgovoril na vprašanje tovariš.

– In si žvižgal?

– In ti..??

Nato pride nemi boj. Ampak iskreno, klobasa je bila grenko-tanka in okusna…

P.S.: Družini smo prodali tla torbe in jih je preplavilo morje preplava in neumnosti… Seja je bila predstavljena z udarcem…

Drugi dan so me, ker seje niso predali, sprejeli v vrste oboroženih sil Sovjetske zveze, torej v vojsko. Tam sem čez mesec dni pozabil na vse, kar sem študiral v dnevnih centrih, vrtcu, srednji šoli in v dveh poklicnih šolah s številko: sedemsto osem tisoč devetsto štirideset in tri točke štiriindvajsettisočletje, kar je bilo levo od drevoreda od brade do plešastega mesta, kjer podzemna železnica.

Stojimo, zato že skoraj dežuramo ob vhodu v vojaško enoto in na vhodu kadimo cigarete. Potem je prišlo do krize v naši nemirni državi. Čas je bil težek, cigarete tri pakete na mesec. In naš del se nahaja poleg kolektivne kmetije «Bull vimena» in to je res. Tako stojimo in kadimo, Baba Yaga pa pokuka izza drevesa. Res je, njeno ime je bilo Jadwiga. No. – pomislimo, – stara piščančica in kljub temu sanjamo o grmovju z robidnicami. In kriči, prekinja naše misli. Gluha je in slepa.

– O, vojaki, odzovete se, awww?!

– B, norec, kaj vpiješ, stari? Od vas smo oddaljeni osemsto dva centimetra?! Za ograjo!!

– Kot?

– Bes! – je spet odgovoril dežurni policist. – Kaj potrebuješ, recimo, ali korenčkov kotlet?

– Jaz, pravi zelo stara babica. – iti moraš na prodajo, – in se nasmehnil, – mala svinja, Boryusenka. Na mizo bom dal luno, jo celo dal.

– Kaj je zdaj s tabo? Vprašal sem človeka, ki je v živalskem vrtu videl prašiče samo, vendar jih iz nekega razloga imenujejo povodni konji.

– Kot?

– Draš!! Kaj je prinesel s seboj?? Ponovil sem na glas.

– Dal ti bom nekaj svinjine … – ne da bi poslušal ali ne razumel mojega vprašanja, je odgovoril stari.

– Ona je imela med seboj muharico.. – predlagal sem pred tovariši.

– In kje živite? – je vprašal prijatelj

– In prideš v vas in vprašaš Yadu, naše ulice so neumne.

– Kaj? Arzen, ali kaj? Zakričal sem ji v uho, kakor v mikrofon.

– Ne, draga moja! Hehe.. Vprašaj Yad Vigu!!

– In kdaj naj pridem? – je vprašal tovariš.

– In ob koncu tedna, opoldne! Ne bom ga samo nahranila. – je odgovorila babica in šla nabirati špičasto zelene grmove.

Dokončam, sem vprašal kolega.

– Tovariš, ste zaklali prašiče?

– Seveda. Živel sem v mestu kolektivne kmetije.

Nedelja je prišla. Pobegnili smo v AWOL skozi skrajni vogal ograje. Do vasi smo prispeli brez težav in nam ni bilo težko najti njene koče, še posebej, ker je bilo v vasi le pet hiš in hostel z delavci migranti, žage. Pridi pomeni k njej. In ona in drobtine, sol in celo goofer našla. Jedli smo naravno hrano in več pili.

– No, stara ženska? – je začel tovariš. – kje je prašič?

– Ja, svinja je, ljubljena v skednju. je odgovorila in šla v sobo. Izvleče polmetrski snop. Odvije in nariše meč iz petega stoletja pred našim štetjem, menda iz dobe. Zarjaveli, zarjaveli in ročaji zaviti v električni trak.

– Tukaj, sinovi, to je moj pokojni Jožef, v času prve svetovne vojne. Ko je bil v mesni tovarni, je zasedel in razrezal vse: tudi krave in piščanca.

Neprijetno sem se zazrl v njen Stahanovski, pregleden pogled. Prijatelj je vzel nož iz rok ljubice…

– Daj no, povej mi. – Kje se je talil, A?

Zavije nas v hlev.

– Tam, – pravi, – moja ljubljena Borusenka.

Iskreno, gledam to Borusenko in oči so mi za ušesi.

Njegov koral je bil odrezan z desk z režami dve po tri. In z režami na pregibi pregibi in palica visijo v elastiki. Očitno je to pujska Boryushishche polovica življenja in ne laže.

– O, dragi, šel bom do koče. – je zavpila babica in pokrila brez zobanih ust vogale šal. – In bolj si previden z borjušenko. Edini od sorodnikov sem. Nikogar več ni, zanj skrbim že od rojstva. Zbogom, moja jahta. Yyyyyyy!! stara ženska je zaplakala in takoj nehala jekati, z enim nadihom, spremenila glas iz piskajočega v basovski. – In ne pozabite, fantje, imam ga na prodaj…

– Vse bo škripalo, babica!!! – Tovariš se je opogumil in se obrnil k meni. – In ti, prijatelj, pomagaj mi, odpri vrata.

Nepridipravi sem se približal in obrnil gramofon, vrata so zastokala, prašič pa mu ni niti premaknil ušesa. Nož. No, moj prijatelj se ni takoj zmedel in z vsemi močmi, kako je zrezal prašiča v nikelj, narezal na polovico in splezal. Nikelj, velikost krožnika. Po nekaj sekundah je prašič odprl desno, nato levo. Nato je sledil cviljenje, na kopita, ki so mu štrlela iz želodca, je skočil «mamut» po imenu Fighting, noge pa niso opazili.

Prašič z obema očesoma na bodalo in nato v modre zravnane modre blode zenice prašič obrne pogled na tovariša. Potem, ko je spet zatisnila oči na ročaj bodala, jo je premaknila z nikljami: gor, dol; navzgor, navzdol, poravnano je pogledal tovariša in drknil stran, toliko, da se je celoten koral le zrušil v množico žetonov. Svež gnoj je posipal izpod njegovih nog in zakril nekaj piščančjih gobcev, ki jih je odbil vrana, ki je radovedno strmela v dogajanje. Tovariš je že hitel proti vrtu, skozi gospodarsko babkino dvorišče. Prašič mamuta, s katerim se borim, je hitro dohitel kršitelja in razpršil vse žive stvari, ki so imeli dovoljenje za prebivanje na tem dvorišču. Babica se je prilepila k oknu in ji sploščila nos snubca. Stekla sem na stran, samo okamenela.

Tovariš je, ko je zmanjkalo dvorišča, manevriral v cikcaku, začel premagati vrtne zasaditve, razbijati rastlinjake in gredice na koščke, mamutski prašič Borusya pa si ga je prizadeval, da ga je ugriznil za peto, le ročaj mini meča iz osemnajstega stoletja, ki štrli iz niklja, v katerega je posegel neprimerno oprijem. Razdalja je bila kratka in tovariš je že kričal na pomoč in le ostri zavoji so mu pomagali izmikati in pobegniti, kar je kazalo množico azijsko-ciganskih in ljudskih gledalcev-sosedov, ki so strmeli zunaj ograje. Tadžikinje in ciganske matere so otroke potegnile z ograje, vendar se niso odvezale in so želele gledati živi triler z imenom: «maščevanje in usmrtitev mamuta prašiča Borusija nad borcem ruske vojske». In tragično bi bilo, če ne bi bilo reševalnega gnoja na koncu vrta, toda v njem so reševalne štrleče vilice, s katerimi prebivalci ruskih vasi skrivajo seno v kupih. Zgrabili so jih spretno, borca in v hipu se je vse zgodilo drugače ali obratno: mamut prašič Fighting je zbežal, kolega borec pa je po steblu pokukal njene mastne stranice in tako profesionalno hitro in taktično, kot da bi bil na taktičnem izpitu, ne drži vilic, ampak kalašnikov napad, z bajonetnim nožem. Pa tudi občinstvo je borca z aplavzi podprlo in hvalilo in ploskalo bližajoči se zmagi homo sapiensa, navadnih ruskih čet – nad naravo, razumom nad razumom, posledično pa prašič ni mogel prenesti napada in je strmoglavil, tik pred vrati v hišo, na pragu katere se je nahajal v eni roki drži šal in drugo vrže za njen spodnji del hrbta, solzna babica Yad-Vig. Tovariš je naredil zadnjega tika v truplo svinje in vilic, prebijal brezživno telo živali, se zibal kot vrvico z kontrabasom in ropotanjem.

– No, babica, tovariš Spartak je junaško začel. – končano, nalijte in nastavite mizo!!!

Babica je za seboj potegnila kolut, ki vali testo za cmoke in pice in ga z matjo premetavala po lobanji. Začutilo je dolgočasno zvonjenje in oba sva komaj pobegnila od nje. Na nas je vrgla tudi kamnoseke, deset do pet kilogramov. In vsi gledalci so šli na njeno stran in si zadali, da nas dohitijo, vendar niso dohiteli, ampak hrbet od kamenja boli. Babica Yad-Vig, nato pa je napisala pritožbo poveljniku polka, zaradi česar so mi dali deset dni, in tovariš – dve leti so pobijali disciplinski bataljon, kjer je pozvonil od zvona do zvona, čistil drek v lokalnem prašičku, ročno…

Bilo je tako: za metro postajo velikega poveljnika, svetega in samo Saše, v peni coni škodljive alimentacije, je bilo bio stranišče treh kabin, povezanih z eno verigo, omejeno z enim namenom, dve sta služili kot delovno stranišče, kjer so stanovalci sv. Petersburgu, tretja pa je bila pisarna upravljavca in blagajnika, v eni osebi, ki je zbirala denar za storitev zagotavljanja zbirke sranja.

Ljudje so stali v vrsti in bežali v pričakovanju vseh začetnih mest. In v intervalu med obiskovalci sem se drgnil za denar in za svoj denar spajkal debelo teto, ki zaseda položaj upravljavca in blagajnika teh bioloških stranišč, Klavdijo Filippovno Undershram, dedno Leningrado v peti generaciji. Takoj ni podlegla mojemu hudo zločinskemu zaprisežnemu prepričevanju, želim opozoriti, da se takrat nisem izrazila z nespodobnostjo in sem govorila z njim. Toda rezultat je bil na obrazu. Obraz se je podvojil. Bilo je, v naravi, večer. In že ljudje so se količinsko zmanjšali. Jaz, ne da bi razmišljal o vzdržljivosti telesa moje tete, sem se odločil, da bom igral na majhen način. Poleg tega sem imel imuniteto za prosto uporabo. In ko sem zašel v brezplačen biosort, sem se počutil enako kot teta. Pojeta hrana me je dala na stranišče. Po tem sem postala omotična, nato so sledili pogovori z vesoljci in nadalje, izbruh ostankov želodčnega trakta na stenah, skozi usta in spanje, sladko sanje brez sanj. V tem času se je Claudia Filippovna Undershram zbudila iz alkoholnega opijanja, izraženega v občutku suhih ust in grla, torej žeje, srknila nekaj tekočine in v naglici in v strahu pred somrakom kot razlog, da zamuja domov. Nenadoma je vstala in se zaprla, na omaricah, vseh suhih omarah in jaz, spal notri, vključno s bežanjem…